KAKO MALO JE POTREBNO ZA SREČO

Branka in Luka Perne Foto: Radio Zeleni val

V zelo dobro poslušani oddaji Odprta dlan, ki jo že več kot 25 let pripravljamo v sklopu posebnega socialnega programa Odmev, sta v sredo, 10. junija 2026, sodelovala mama in sin: predsednica Zveze Sožitje – zveze društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije Branka Perne in njen sin Luka, ki ima lažjo motnjo v duševnem razvoju. Poslušalke in poslušalci, so tako iz prve roke dobili vse informacije o življenju oseb s tovrstno invalidnostjo, zlasti pa še tudi o dilemah, kako živeti in preživeti, ko starši obnemorejo in jih ni več. Država namreč sploh nima sistemske rešitve, in kot vse kaže, je še dolgo ne bo.

Branka Perne je v mesecu maju ponovno dobila mandat, tokrat že drugič, za vodenje te velike invalidske organizacije, ki šteje več kot 15.000 članov in ima 50 društev po vsej Sloveniji. Predstavila je pomembne ideje, ki bi morale prevevati tudi vsako večjo slovensko občino, ki bi lahko »tukaj in zdaj« organizirala bivalne oziroma stanovanjske skupnosti, kjer bi takšne osebe lahko živele. Bivanje v institucijah, največkrat v domovih za starejše, namreč ne predstavlja rešitve, prej tragedijo.

Dopoldneve te osebe že zdaj večinoma preživljajo v varstveno delovnih centrih, popoldne pa bi tako lahko našle svoj dom v takšnih skupnostih, ki bi bile podprte tudi s primernimi sodelavci, ki bi samo usmerjali tok preživljanja časa in pomagali le toliko, kolikor takšne osebe nekaterih stvari same ne zmorejo urediti.

Na Zvezi Sožitje sicer ne sedijo križem rok in ne čakajo, da se bo kdo drug namesto njih potrudil, ampak obiskujejo  župane in službe po večjih občinah ter jim predlagajo tovrstne rešitve. Žal pa Branka Perne ugotavlja, da je veliko besednih soglasij, vendar pa zelo malo uresničitev, kajti, kot rečeno, ni sistemske rešitve tega vprašanja.

Ko se je Branka Perne šele seznanjala v praksi z družinami, ki imajo otroka z motnjo v duševnem razvoju, je bila nekoč prijetno presenečena, ko so starši nekega otroka bili povsem evforični, ker je njihova hčerka pričela jesti z žlico, kar prej ni nikoli uspela. Pri tem se vprašamo: »Kako malo je potrebno za srečo!«

Mogoče bi pomagala tudi kakšna osebna zgodba, ko bi bil kdo od odločevalcev o sistemski rešitvi, tudi sam povezan s takšnimi osebami, kdo ve?

Zanimivi oddaji lahko prisluhnete v arhivu Radia Zeleni val: