Ne samo po poplavah, ampak že tudi po covidu-19, se je med ljudi bolj kot kdaj koli naselila tesnoba, ki za razliko od strahu, ki predstavlja reakcijo na nevarnost, tesnoba ostaja reakcija na nevarnost, ki več ne ogroža. Gre za strah pred strahom, ki dejansko ne preti, a je za razliko od »elementarnega« strahu veliko bolj škodljiv. Mogoče bi bilo bolje reči, da je tesnoba stanje, strah pa konkretizirana in kratka oblika tesnobe. V biti gre za normalno tesnobo za razliko od nevrotične tesnobe. Za razliko, v bistvu med konstruktivno tesnobo od dekonstruktivne, ki je nevrotična. To pa zato, ker traja in traja, čeprav realne nevarnosti ni več.
V primeru oseb, ki se zdaj javljajo v naši dežurni službi, gre točno za neprijetno, destruktivno tesnobnost, ki pa jo moramo razumeti zaradi, velikokrat nespametnih potez oblasti, ki namesto, da bi težave celotnih pokrajin dala v ospredje, rešuje neke zavode prijateljev ministrov, katerih delo je težko meriti s strahom ljudi, ki so, ali pa bodo izgubili vse.
Zadnjič sem bil na nekem sestanku, kjer sem poskušal ljudi z nekega ministrstva poučiti, da obstaja tudi nematerialna škoda poplav. Pa so rekli, da ta ni bila predvidena v zakonu…
Kako lahko iz cone udobja rečejo kaj takega? Lahko, ker se ne poglabljajo v dinamične procese do katerih vedno prihaja ob katastrofah. Za poplave in dogodke povezane z njimi moramo reči, da so se povečali anomijo. Kot družboslovci vemo, da potiskanje tovrsne družbene problematike v družbeno Nezavedno, vedno vodi do splošne depresije, ki se v Sloveniji nenazadnje kaže tudi v samomorilnosti. Naša država je TRETJA v Evropi. Vsi tisti pa, ki nam je mar, povzročamo birokratskemu razmišljanju slabo vest in nemir v njihovi coni udobja. V bistvu občutke krivde. Vendar iz prakse vemo, da sta lahko krivda in s tem povezana tesnoba konstruktivni, če se z njima čimprej soočimo. V stiku z razmišljanji, da nematerialna škoda ne obstaja, pa nisem več prepričan, da bo te katarze sploh kdaj prišlo.