Že nekaj let pišemo o pomenu znakovnega jezika. Vsi tisti, ki nismo vsak dan v stiku z gluhimi in gluhoslepimi, se niti ne zavedamo globjega pomena te vrste pomembne komunikacije.
Kako pomembno je, da se katerega koli jezika učimo že v prvih fazah razvoja, je primer Kasparja Hauserja: dečka, ki je bil najden v divjini. V popolni izolaciji od ljudi.
Takrat so ga pričeli učiti jezika, a brezuspešno. Kaspar Hauser je začel govoriti, vendar ni razumel pomena. Ta tema je bila ena od preokupacij, pred dnevi umrlega hrvaškega profesorja-emiritusa Vjerana Zuppe. Pa ne samo njega. Slavni režiser Werner Herzog je na to temo naredil celo film.
Sporočilo je izjemno pomembno. Znanje jezika omogoča življenje v družbi. Brez tega kakršna koli družbena vloga sploh ni mogoča.
Ob tem se je mogoče dotakniti tudi znakovnega jezika, kot dela primarne in sekundarne socializacije v družbi.
Vjeran Zuppa, intelektualec, verjetno brez posebnih povezav z gluho ali gluhoslepo populacijo, je dojel vso razsežnost jezika, kot orodja vsakršne komunikacije. Njegov pomen je bil tudi v tem, da je potrebno vsa “utrjena” stališča in resnice v družbi, vedno ponovno izpostaviti prevpraševanju. Čas v katerem živimo to zahteva od vsakogar izmed nas, pa naj si bo, kar na vseh poljih družbe. Še posebej tudi na polju jezika in to tudi znakovnega.