V soboto, 8. aprila, so na skupščini Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije izvolili novega predsednika. To je postal Matej Žnuderl, podpredsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih s sedežem v Celju.

Po poklicu univerzitetni diplomirani psiholog je deloval v Centru za socialno delo v Celju. Lani 30. marca pa je bil tudi gost oddaje za invalide Sončni žarek na Radiu Celje, kjer je govoril o tehničnih pripomočkih in o njihovi pomembnosti za izboljšanje življenja  slepih in slabovidnih. Opisal je tudi različne stopnje privajanje invalidov na svojo invalidnost. Sam je oslepel pri dvanajstih letih po odstopu mrežnic v obeh očesih ter je tako na lastni koži preizkusil različne stopnje izobraževanja za slepe pri nas. V svojem času je bil eden redkih slepih strokovnjakov, ki so dosegli 7. stopnjo izobrazbe.

Kakšni so njegovi načrti za razvoj zveze v prihodnje, pa boste lahko zvedeli v eni naših prihodnjih oddaj v tem mesecu. Seveda vas bomo na to še posebej opozorili.

Kanuist Dejan Fabčič je lani zastopal slovenske barve na Paraolimpijskih igrah v Riu De Janeiru, kjer je bil 6., kar pa je za slovenski paraolimpijski  šport pravzaprav velik uspeh, saj je bilo tekmovanje s kanuji prvič uvrščeno prav na teh paraolimpijskih igrah. Med svetovno elito se je težje uvrstiti na prvih deset mest, kakor pa si morda kdo misli.

Najin dogovorjeni pogovor se je odvijal komaj pol ure po njegovi vsakodnevni praksi v ordinaciji, kjer kot zdravnik uvaja inzulinske črpalke za bolnike z diabetesom tipa 1, ki so zvečine otroci. Poleg tega pa skrbi tudi za bolnike z boleznimi ščitnice. Imajo ga za daleč naokoli najboljšega strokovnjaka in je tako v primeru bolezni ščitnice pri njemu čakalna doba več kot leto in pol.  Sproščen, živahen in vedno pripravljen na pogovor, se tudi tokrat ne brani, da pobrskava po njegovi osebni zgodovini.

Pove, da se je rodil brez dveh pomembnih kosti v nogah in da je imel kar 21 različnih operativnih posegov. Tako je že zelo mlad obiskal številne zdravstvene institucije in mu je zdravstvena skrb postala tako blizu, da si je tudi sam zaželel, da bi lahko uspešno pomagal drugim.  To se mu je danes v celoti uresničilo.

V obdobju številnih rehabilitacij, se je najprej zanimal za plavalni šport, kjer je bil tudi zelo dober in je v tej disciplini nastopil tudi na Paraolimpijskih igrah v Pekingu, kasneje pa se je odločil raje za tekmovanje s kanujem, ker v rodnem mestu nimajo pokritega plavalnega bazena, treningi daleč od doma, pa bi bili časovno nemogoči.

V nemškem Duisburgu je še pred Riom, na svetovnem prvenstvu, dosegel 5. mesto, ker je zadostovalo za normo na paraolimpijskih igrah v Riu.

Rio ima v zelo lepem spominu, kljub temu, da je bilo jezero kjer so tekmovali pravzaprav kloaka, kamor se stekajo odpadne vode iz obrobnih favel velemesta.

Kljub takšnim pogojem ni dobil nobenega virusa, in je danes, ko pogleda nazaj, povsem zadovoljen z igrami, ki so mu ostale v lepem spominu. Pa tudi ljudje in njihova prijaznost ter ustrežljivost, ki jo v Evropi morda ne srečujemo več.

Poleg dveh majhnih hčerk pa se posveča še tudi kulturi in prepeva v pevskem zboru v Vipavski dolini. V aprilu bodo imeli tudi pomemben nastop, o čemer pa bo, ko je sam obljubil, nekaj napisal sam za prihodnjo številko Sporočevalca. Svoj tenor je krepil že v času študija v Ljubljani, ko je pel v akademskem pevskem zboru Tone Tomšič.

Zanimiv pogovor z Dejanom Fabčičem boste lahko poslušali tudi na valovih Radia Robin, prihodnjo soboto 8.aprila, v času med 12. in 13. uro. Frekvenci radia Robin sta 99,5 MHz in 100,00 MHz

Zadnje dni se odvijajo zbori članov v številnih invalidskih organizacijah in društvih. Tudi v Združenju invalidov – Forumu Slovenije smo imeli odmeven zbor, kjer so člani – zlasti uporabniki posebnih socialnih programov pohvalili prizadevanje organizacije, saj je bilo opravljenih kar 8209 ur za njih.

Imeli pa so vrsto kritičnih pripomb na račun FIHO, saj so se sredstva od leta 2011 vsako leto zmanjševala in tako beležimo v skupnem znesku kar za četrt milijona eurov manj sredstev, kar je v veliko škodo invalidom.

Prav tako organizacija še po 21.letih nima svojih lastnih prostorov, kot jih imajo druge organizacije, kar bi veliko prispevalo k izvajanju programov v za to namenjenih prostorih. Pa več o tem morda v kakšni naslednji številki.

Zbor članov 2017

V okviru naših delavnic za izboljšanje mentalne prožnosti so tudi igre, kot je na primer tombola, kjer za simbolične dobitke vsak teden svežimo mentalne sposobnosti, kar nedvomno pomaga k prevenciji proti različnim oblikam demence.

Kot vemo, je izjemnega pomena, da predvsem v tretjem življenjskem obdobju, tako kot mišice, krepimo tudi možganske funkcije. V ta namen so dobrodošle različne igre, pa tudi učenje tujih jezikov, branje in obnavljanje prebranih vsebin.

Tudi prvi oktobrski dan je minul v prijetnem, skoraj poletnem vzdušju. Tako je bilo tudi v parku v Ormožu, kjer Slava Zorc enkrat tedensko obišče svoje uporabnike, ki so vključeni v program Veriga psihosocialne oskrbe in druženja. Z Viktorjem se rada sprehajata po bližnjem parku, ki je zelo lepo urejen. Viktor želi vsem bralcem Sporočevalca lepo in mirno jesen!

V sredo, 7. septembra, smo se z našimi invalidi odpravili tudi v Piran.

Ogledali so si različne znamenitosti, vendar pa je bila pot navkreber za mnoge na vozičkih izredno naporna, vendar so svojo vlogo odlično odigrali tudi izvajalci, kot na primer Boštjan, ki jim je pomagal tudi pri največjih klancih.

Po ogledu Pirana so skočili še do Lipice.

Kljub avgustovski vročini so bili uporabniki našega programa Veriga zelo zadovoljni s stalnimi srečanji, ki jih organiziramo za manj ali težko mobilne invalide. Ob takih srečanjih organiziramo tudi vrsto mentalnih iger in animiramo navzoče s simboličnimi nagradami za pravilne odgovore. Tovrstna oblika skupinskega dela veliko prispeva k ohranjanju mentalne kondicije.

Naš član Franc Jarc je po težki operaciji zopet v domači oskrbi. Prijatelji in znanci iz Združenja invalidov – Foruma Slovenije, mu želimo čimprejšnjega in dobrega okrevanja. K temu bo pripomogla naša izvajalka posebnega socialnega programa, ki ga bo še naprej obiskovala.

Vsakomur je lažje, če ve, da so nekje ljudje, ki so mu pripravljeni prisluhniti in pomagati. Še zlasti, ko človek na jesen življenja ostane sam in vdovi.