Na željo številnih poslušalcev oddaje Odprta dlan, smo oddajo v kateri je gostovala Barbara Žitnik, predsednica Grosupeljske podružnice Združenja multiple skleroze Slovenije ponovili to sredo, 26. novembra 2025. Kot se verjetno spomnite je v oktobrski oddaji govorila o svojem življenju in spremembah, ki so nastale s prvimi simptomi multiple skleroze. Vendar pa se ni vdala v razmišljanja o samopomilovanju, ampak počne vse, kar ji omogočajo fizične in psihične danosti, saj je prav zato tudi prevzela krmilo grosupeljske podružnice.
Sicer pa je povedala nekaj zanimivih utrinkov o diagnosticiranju multiple, ki je gotovo zanimivo tudi za širši krog bralcev.
Diagnozo sem dobila pred šestimi leti. Po rojstvu drugega otroka nekako nisem prišla nazaj v formo. Spomnim se, da sem se vpisala še na vadbo za mamice po porodu, pa kljub temu nisem bila ta prava. Imela sem grozne bolečine v križu, nesigurno hojo, začela sem uporabljati pohodne palice. Dokler sem se držala vozička je še šlo, ko pa je hčerka shodila nekaj ni bilo v redu. Prijavila sem se na občinski test hoje in takrat mi je zdravnik rekel, to bo nekaj nevrološkega. In res je bilo. Diagnozo sem dobila zelo hitro. Šla sem na nevrološki oddelek, kjer smo mi napravili lumbalno punkcijo, vzeli likvor. Že ta je bil pozitiven. Nato sem imela še magnetno slikanje glave. Izvid je bil pozitiven, prisotnost lezij. Še danes se spominjam kakšen šok je bil to zame.
Sploh nisem mogla dojeti, kaj so mi povedali. Nisem veliko brskala po spletu, ker so mi to odsvetovali. Če se vrnem malo v preteklost. Prvi znaki so morda bili pri 21. letih, ko sem naredila izpit za avto. Spomnim se, da sem imela eno nogo cel mesec mravljinčasto. Tako močno, da kot mlad voznik nisem upala voziti avta. Nato je to izvenelo.
Kot sem že prej povedala, sva z možem veliko hodila v hribe. Nabirala žige tranzvenzale. Pogosto se mi je dogajalo da nisem dovolj dvignila nogo in se spotaknila ali zvila gleženj. Zase sem mislila, da sem štorasta. Tako, da sem začela preventivno nositi oporo za gleženj. In tudi čevlji so me vedno tiščali, očitala sem si, da si ne znam kupiti prave številke. Že takrat sem imela pogosto otečene noge.
Po približno dveh letih redne zaposlitve, mi je kmalu začela mravljinčiti roka. Enkrat ena, drugič druga. Na sestankih sem si drgnila prste, ker jih nisem čutila. Mislila sem, da je tako zaradi preveč obremenitev na delovnem mestu. Tudi s spanjem sem imela že takrat težave. Dokler gre si samo utrujen, ne daš temu poudarka.
V zadnjih obdobjih pa so se pojavile težave z inkontinenco. Do Ljubljane se nisem mogla normalno pripeljati. Zaradi strahu, da mi bo ušlo. Najbolj me je bolezen prizadela v spodnjih okončinah, kar se kaže v težavi s hojo in ravnotežjem. Slabo čutim levo roko, saj mi vse pada iz nje. Teh težav je vedno več. Tudi nekaj padcev sem imela in z njimi so prišle še dodatne težave…
Oddajo z Barbaro Žitnik tudi sicer najdete preko linka: