Že od februarja 1998, ko je bil gost oddaje znani slovenski parašportnik Janez Hudej, pa do danes, se je na Radio Celje zvrstilo že več sto gostov in med drugim v nedeljo, 14. januarja, zvečer tudi mag. Mateja Toman. Oblikovalec in voditelj oddaje Sončni žarek na Radiu Celje, Borut Pogačnik je pripravil zanimiva vprašanja za predsednico Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije – NSIOS.
Ste predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ali bi morda lahko pojasnili poslušalkam in poslušalcem Radia Celje, kaj sploh nacionalni svet je in koga združuje oziroma kateri so njegovi najbolj pomembni cilji?
Nacionalni sveta invalidskih organizacij Slovenije je krovna zveza velike večine slovenskih reprezentativnih invalidskih organizacij in invalidskih organizacij, ki delujejo na ravni celotne Slovenije. Trenutno ima NSIOS 24 včlanjenih organizacij, v njih pa je povezanih prek 200 lokalnih društev. NSIOS zagovarja skupne interese invalidskih organizacij, ki so uresničevanje pravic invalidov in izboljšanje njihovega položaja. V ta namen NSIOS sodeluje z različnimi državnimi in strokovnimi institucijami, veliko pozornosti posvečamo tudi osveščanju javnosti o pravicah invalidov in o pomenu zagotavljanja enakih možnosti in enakopravnosti invalidov v družbi.
V svojem sloganu imate napisano »Nič o invalidih, brez invalidov«. Se to v vsakdanjem življenju oziroma v vaših pozicijah do države tudi dejansko dogaja?
Na dosledno upoštevanje tega načela vedno znova opozarjamo. Vztrajamo na tem, da moramo invalidi sodelovati pri vsebinah, ki nas neposredno zadevajo. Res pa je, da odločevalci še danes, v 21. stoletju, na to načelo pozabljajo. Upoštevanje načela »Nič o invalidih brez invalidov« je zelo pomembno tudi zato, ker imamo invalidi neposredne, življenjske izkušnje in vemo, kaj v resnici potrebujemo. Poleg tega pa je v invalidskih organizacijah zbranega veliko strokovnega znanja in izkušenj, zato lahko prispevamo k oblikovanju boljših rešitev in prispevamo k razvoju celotne družbe.
Združujete zelo raznolike invalidske organizacije z zelo različnimi programi in načrti. Nekatere so stare tudi že več kot 100 let, druge pa vznikajo vsako leto na novo. Opaziti je, da nekatere organizacije združujejo iste vrste invalidov, vendar pod drugimi nazivi. Ali je mogoče pričakovati več sinergije v prihodnje, kar zadeva skrb za iste vrste invalidov?
Članstvo organizacij v NSIOS je pretežno stabilno in ni velikih odstopanj. Sicer pa invalidske organizacije pri svojem delovanju avtonomne. Tudi odločitev za včlanitev v določeno invalidsko organizacijo je svobodna in stvar vsakega posameznika.
Ker smo v začetku leta, pa je morda smotrno pogledati, kakšni so načrti nacionalnega sveta za letošnje leto?
NSIOS bo tudi v tem letu izvajal številne aktivnosti z namenom, da se zmanjša razkorak med zapisanimi pravicami in dejanskim položajem invalidov v Sloveniji. Na uresničevanje pravic in izboljšanja položaja invalidov bomo opozarjali odločevalce. Veliko pozornosti bo namenjene tudi zagotavljanju dostopnosti in osveščanju, kaj vse obsega vprašanje dostopnosti. Ne gre le za odstranjevanje arhitekturnih ovir, kot so stopnice, kar ljudje običajno najprej pomislijo. Zagotoviti je potrebno tudi dostop do informacij in komunikacij za vse, ki so npr. slabovidni, slepi, imajo okvaro sluho ali so gluhoslepi. Prav tako ne smemo pozabiti na vse tiste, ki potrebujejo informacije v lahko razumljivi obliki. Opozarjamo tudi na to, da mora biti dostopnost zagotovljena tudi v digitalnem svetu, v različnih medijskih storitvah. Številne aktivnosti bodo povezane tudi s projektom »Vseslovenske akcije osveščanja o socialnem vključevanju invalidov«, ki bo sofinancirana iz evropskih sredstev.
Ste znani kot zelo delovna in učinkovita oseba, kako poteka vaš delovni dan ob tolikih dolžnosti, ker ste tudi predsednica Društva distrofikov Slovenije?
Moj urnik je kar dinamičen in pogosto se zgodi, da dan poteka precej drugače, kot sem zjutraj načrtovala. Pri vsem pa je pomembno sodelovanje s sodelavci. Rezultati niso nikoli odraz dela ena osebe, ampak vseh sodelujočih. To še posebej veja na našem področju dela, saj je uresničevanje pravic invalidov t.i. »tek na dolge proge« in praviloma hitrih rezultatov ni. Skratka, brez sodelavcev nikakor ne bi šlo.