Ob prvem novembru se presprašujemo o smislu življenja in hkrati o smislu smrti. Najprej o smrti nam bližnjih, in nato tudi o svojem koncu, ki nam je vsak dan bližje. Med obema zgornjima fotografijama je samo nekaj let razlike. Dolga leta smo gospo na bolniški postelji obiskovali in ji krajšali čas ter ji pomagali preživljati tegobe staranja in bolezni. Na desni pa nam je preostal samo spomin na življenje, ki se je izteklo, kakor se iztečejo vse reči, ki so povezane z bitjo. Tako enostavno in tako dramatično, pa čeprav na to pomislimo samo ob dnevu mrtvih, ter resnico odrivamo od sebe – globoko v naše Nezavedno, kjer nas bo spremljala do našega konca.