POMOČ MORA PRITI DO POMOČI POTREBNIM

V zadnji oddaji Odprta dlan v sredo, 3. februarja, je nastopil predsednik Društva uroloških bolnikov Slovenije Franc Hočevar, ki je poslušalce seznanil o številnih težavah oseb z urološkimi boleznimi. Zlasti je izpostavil najbolj pogosto vrsto raka pri moških, to je rak prostate. Omenil je tudi vse najnovejše tehnike s katerimi operirajo tovrstna rakava obolenja, še posebej s pomočjo robotne tehnike. Tudi sam je preživel tovrstno operacijo v celjski bolnišnici in je bil s posegom zelo zadovoljen. Temu mnenju se je pridružila tudi poslušalka iz Zgornje Savinjske doline, ki je omenila težave svojega moža in tudi dober izid operacije v Celju. Verjetno vas zanima podrobna vsebina oddaje, ki jo lahko najdete v arhivu Radia Zeleni val.

Mag. Franc Hočevar je znano ime tudi v slovenskem zdravstvu, saj je bil kar 20 let direktor URI-ja Soča in kasneje še eno leto direktor UKC-ja. Njegovo znanje o vodenju velikih zdravstvenih sistemov je izjemno. Če se spomnite, je pred leti objavil analizo zdravstvenih politikih vseh slovenskih političnih strank, ki so takrat kandidirale v Državnem zboru. V tokratni oddaji je povedal, da se je uresničila malokatera napoved, ki so bile dane v tistem času. V pestri oddaji smo se dotaknili tudi aktualne situacije s covidom-19 in pa tudi cepljenja.

Franc Hočevar je eden največjih zagovornikov cepljenja pri nas, saj je o cepljenju govoril že v številnih oddajah pred pandemijo, ko je opozarjal, da bi bila življenjska doba v večini držav za 20 let nižja, kot pa je sedaj. V tokratni oddaji je ponazoril primer Nepala, kjer je bila pred 60 leti življenjska doba 45. let, zdaj pa je 65. let, zahvaljujoč prav cepljenju. Ob tem se spomnimo tudi nastopov predsednika Društva paralitikov Slovenije, ko je predlani prav tako omenjal, kakšen velik prispevek je bilo cepivo proti otroški paralizi.

Se je pa v tej oddaji Franc Hočevar tudi dotaknil vloge »slovečih« humanitarnih organizacij, ki po Afriki in Aziji nudijo pomoč, vendar ta pomoč nikoli ne pride do uporabnikov na terenu. To pa zato, ker »breme« pomoči svetovne organizacije preložijo na novo ustanovljene humanitarne organizacije civilne družbe v teh državah, ki najprej poskrbijo za svoje luksuzne prostore, terenska vozila in vse ugodje. Podobna situacija je bila v Bosni in Hercegovini, kjer tudi ni prišla do uporabnikov, saj so morali iz Soče, sami iskati amputirance po bosanskih vaseh, da so jim lahko v Ljubljani nudili rehabilitacijo. Enaka situacija se poraja tudi v Afriki, kjer so nekatere organizacije resnični tutorji in skrbijo za izvedbo programov, v drugih primerih, pa so bili ti programi programirani v pisarnah, kjer niso nikoli videli afriških tal in so projektirali, kar je bilo neizvedljivo in nikoli uresničeno.