ZAKAJ SE NISTE UBILI…?

Znani avstrijski psihoterapevt in oče ene od psihoterapevtskih tehnik – logoterapije, Viktor Frankl, ki je med drugim napisal tudi več knjig o iskanju smisla ter o svojem življenju v koncentracijskem taborišču, kot so: Psiholog v taborišču smrti, Bog podzavesti, itn., je svojim pacientom ali svetovancem, vedno postavil na začetku prvega pogovora – seanse, naslednje vprašanje: »Zakaj se niste ubili?«

Morda, koga to vprašanje presune, vendar je to bil začetek iskanja poti do smisla, ki ga ljudje ne najdejo, če se sploh kdaj vprašajo po tem.

V slovenščini (še) ni izšla knjiga »Zašto se niste ubili«, ki jo je izdala hrvaška založba Oko tri u jutro. Ker me je zanimalo, zakaj takšno vprašanje, sem klical pred mnogimi leti na to založbo in jih vprašal, vendar niso znali odgovoriti, ker tudi v sami knjigi ni to nikjer omenjeno.

Šele neka profesorica z Zagrebškega vseučilišča, nam je nekoč predavala o Viktorju Franklu in sem jo vprašal, če ve, zakaj takšen naslov. Šele ta je vedela povedati, da gre v bistvu za njegovo prvo vprašanje, ki je bilo namenjeno vsem iskalcem rešitve v različnih stiskah. No, in prav takšne stiske doživljamo v Sloveniji ta čas. 

O Viktorju Franklu sva se tudi pogovarjala s pokojnim dr. Antonom Trstenjakom, davnega leta 1982, še preden sem pričel s študijem psihoterapije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Trstenjak ga je zelo cenil in si je prizadeval, da bi Viktor Frankl predaval tudi v Ljubljani, kar se je nato zgodilo leta 1992 v unionski dvorani v Ljubljani.

Tudi sam sem pri svojem delu s številnimi svetovanci ugotovil, kako koristne so nekatere Franklove tehnike, kot na primer paradoksalna intencija, ki je zlasti uporabna pri osebah, ki jecljajo ter tudi v drugih primerih, ki so vezani na določene travme iz otroštva, pa tudi pri drugih težavah.

Pri svojem delu sem z osebami z namero suicidalnosti, ki je včasih globoko subtilna, uporabljam v dežurni psihosocialni službi za pomoč in oporo ranljivim skupinam, ki jo izvaja ZIFS, različne preverjene tehnike. Izhajam iz preprostega stališča, da kjer je problem, je tudi že njegova rešitev in da, kakor bi rekli filozofi: »Kar je tukaj, je povsod in česar ni tukaj, ni nikjer.« Zato nam ni potrebno iti nikamor, da bi našli resnico. Resnica je zmeraj tukaj in nam strmi v obraz. Zato je vsakršno izogibanje težavam in prenašanje odgovornosti na druge ter pošiljanje takšnih oseb »nekam drugam«, od vrat do vrat, izraz svetovalčeve nesposobnosti, da bi se spoprijel tudi s tem problemom, zaradi katerega ga je klicala pomoči potrebna oseba.

Borut Pogačnik