NE INTEGRACIJA, AMPAK INKLUZIJA JE NAŠA REŠITEV

V zadnji oddaji Odprta dlan je gostoval Blaž Urbanč, mlad študent s spinalno mišično atrofijo. V izjemno pestri, in skoraj 50 minut dolgi oddaji, je orisal različna obdobja svojega življenja do danes. Med drugim je povedal, da je že zelo mlad dognal, da mora biti celo bolj ekstravertiran, kot pa je okolje, da bo lahko kos morebitnim predsodkom, ki jih imajo ljudje do invalidov.  Na ta način se ustvarjajo stališča mlade generacije, ki bodo prenesena v različna okolja in tako bo v družbi manj tabujev in stereotipov. Ob tem je bilo tudi povedano, da so ravno te oddaje o invalidih in invalidnostih, kjer so gostje prav invalidi, že od leta 1994, veliko pripomogle k zmanjšanju predsodkov o invalidih v naši državi.

Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu, danes študent na Fakulteti za družbene vede, kjer študira sociologijo, je bil prijetno presenečen v dijaških letih nad okoljem v katerega je prišel, saj je tam našel popolno inkluzijo, kar pomeni absolutno vključevanje vseh in enakopraven odnos ter dober razvoj odnosov. Razlika med integracijo in inkluzijo je ta, da se pri inkluziji vez med invalidi in neinvalidi sprevrže v sožitje, ne pa v sobivanje. To inkluzijo v gimnazijskih dneh je občutil zlasti med ekskurzijami, kamor jih je gimnazija vodila po različnih evropskih državah. Povzpel se je celo na vrh švicarskih Alp v gondoli in tako z električnim invalidskim vozičkom dosegel več kot 2.500 metrov. Zelo je bilo pomembno, da se je lahko nemoteno šolal, kajti vodstvo škofijske gimnazije je bilo naklonjeno pomoči in potrebam invalidom.

Predvsem pa je bilo zanimivo, ko je odgovarjal tudi na vprašanje, če bi bil danes star 80 let in se ozrl po rojstnodnevnem slavju na prehojeno pot od 22. leta naprej do 80. leta. »Prvovrstno vprašanje«, je dejal in povedal, da si želi biti tudi pri 80. letih zdrav in se še naprej aktivno udejstvovati v družbi.

Oddaja bo dosegljiva v arhivu Radia Zeleni Val predvidoma jutri.

(Borut Pogačnik)